Otroci niso projekt, ki ga morajo starši uresničiti po svojih merilih – so samostojna bitja s svojimi potrebami, talenti in ritmom razvoja. Preambiciozni starši pogosto nezavedno pritiskajo na otroke, da dosegajo cilje, ki jih sami niso uspeli, ali da izstopajo v družbi. S tem lahko zanemarijo otrokovo notranjo motivacijo, radovednost in avtentičnost. Namesto da usmerjamo otroke v “najboljše”, jih moramo poslušati, opazovati in jih podpreti v tem, kar jih iskreno veseli. Uspeh ne pomeni vedno odličnih ocen ali medalj, ampak tudi zdrav občutek lastne vrednosti in sreča pri tem, kar počnejo. Ko otrok začuti, da je sprejet tak, kot je, se razvija v samozavestno in čustveno stabilno osebo. Starševska vloga ni voditi, ampak spremljati in podpirati. Otrok ne potrebuje popolnega starša – potrebuje dovolj dobrega, ki ga razume in spoštuje. Vzgajati pomeni ustvariti prostor, kjer otrok lahko razvije svoj lasten glas, ne odmeva ambicij drugih.