Otrok kriči, se vrže na tla, noče poslušati – in v nas vre. Jeza, nemoč, sram. A otrokov izpad ni osebni napad, temveč klic: “Nisem v ravnovesju. Pomagaj mi.” Takrat ne rabi kazni, ampak sidra. Odraslega, ki ostane miren, ko je otrok v kaosu. Ni lahko – še posebej, če imamo v sebi stare nepredelane rane. A prav takrat imamo priložnost, da prek prepoznavanja čustev otroku pokažemo: tudi kadar ti gre vse narobe, te imam rad. Takrat se gradi zaupanje, ki ostane.